O nas : Skupen klic : ADORACIJA, SOČUTJE, EVANGELIZACIJA

| Rojstvo in razvoj >>
Pierre Goursat >>
Rojstvo Skupnosti >>
Paray-le-Monial in Emanuel >>
Razvoj >>
V Sloveniji >>
Biti član Skupnosti Emanuel >>
Statuti >>

| Skupen klic >>
Skupnost krščenih >>
Adoracija, sočutje in evangelizacija >>
Življenje v Skupnosti >>
Pari in družine >>
Duhovniki in bogoslovci >>
Samski >>
Posvečeno življenje >>

| Misijonska Skupnost >>
Misijoni in oznanjevanje >>
Mednarodni kongres za novo evangelizacijo >>
Ljubezen in Resnica>>

| V katoliški cerkvi >>
Nove skupnosti v Cerkvi >>
V škofijah >>

Dokumenti

Cerkev iz evharistije

Evharistija in svoboda

(Vir: Družina)

Pierre Goursat je Skupnosti zapustil njene temelje: njena karizma izvira iz čaščenja evharističnega Jezusa, ki je resnično prisoten sredi med nami. Iz tega čaščenja – adoracije – se rojeva sočutje do vseh ljudi in želja po oznanjevanju evangelija ubogim in vsem, ki Boga ne poznajo.

ADORACIJA, SOČUTJE, EVANGELIZACIJA

Adoracija
»Člani Skupnosti Emanuel se zavežejo, da bodo, kolikor jim to omogočajo okoliščine, vsak dan daljši čas preživeli v adoraciji (če je le mogoče pred Najsvetejšim) (Statuti, št. 15)

Naše življenje mora temeljiti na molitvi, saj je ta privilegiran kraj srečanja z Bogom in poživljajoč vir za naše življenje. Je srečanje z osebnim Bogom, ki daje življenje in ki s svojo ljubeznijo in odpuščanjem izpolnjuje hrepenenja naših src. V evharistiji pa smo poleg tega povabljeni, da podoživimo velikonočno skrivnost (Kristusovo smrt in vstajenje). Evharistična adoracija je molitev združenosti z Bogom, torej molitev Kristusa in njegove Cerkve. Bližina z Jezusom tako vodi k molitvi in priprošnji za vse ljudi.

Sočutje
Vsakodnevna adoracija v častilcu prebuja čustva, ki jih ima Kristus do vseh ljudi: med drugim to pomeni sočutje do vseh, ki »umirajo od lakote – materialne in duhovne« (Statuti, Preambula, I). Konkretno se sočutje odraža v drži članov Skupnosti do soljudi in v različnih dejavnostih Skupnosti, ki jih prežema klic po življenju pristne ljubezni do bližnjega. V ubogih in trpečih ljubimo Kristusa samega (prim. Mt 25,40). A vendar pri tem ne gre zgolj za lajšanje materialne bede in revščine.

V adoraciji člani Skupnosti spoznavajo, da je največje in najgloblje trpljenje v tem, da človek ne pozna Boga ali je od njega zaradi greha ločen. V adoraciji se združijo z Jezusovim sočutjem, ki se je najgloblje uresničilo v njegovi daritvi na križu: »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, (…) da bi se svet po njem rešil« (Jn 3, 16–17). Pravo Jezusovo sočutje je v tem, da želi rešiti ljudi, ki jih je ustvaril Oče. Kdor hoče postati učenec Emanuela, mora goreti od želje po tem, da bi mogel skupaj s Kristusom prispevati svoj delež pri odrešenju vseh ljudi.

Evangelizacija
Adoracija in sočutje vodita torej k evangelizaciji, ta pa je končni razlog obstoja Skupnosti.

Evangelizacija v prvi vrsti pomeni sodelovanje pri oznanjevanju evangelija, tako kot ga je oznanjal Kristus in v Cerkvi (?). Namenjena je vsem ljudem dobre volje in spoštuje svobode vsakega posameznika.

Za člane Skupnosti Emanuel evangelizacija vsebuje različne vidike, v vsakem primeru pa imajo v njej posebno mesto tisti, ki Boga ne poznajo ali pa so se od njega oddaljili:

1. Najprej in predvsem se izraža v ravnanju in delovanju posameznika tam, kjer živi in dela: v družini, med prijatelji, na delovnem mestu … Vsak član Skupnosti je misijonar v svojem okolju.

2. Izraža se v delovanju posameznika v dejavnostih krajevne in vesoljne Cerkve.

3. Pomeni tudi sodelovanje pri apostolskih dejavnostih, ki se rojevajo v Skupnosti kot odgovor na nove situacije v družbeni, gospodarski, politični in kulturni resničnosti: evangelizacija družin, zaposlenih, mladih itd.

4. Nenazadnje pa se uresničuje tudi v misijonskih nalogah, ki jih Cerkev izrecno zaupa Skupnosti.

| Življenje v Skupnosti >>