O nas : Rojstvo in razvoj : PIERRE GOURSAT

| Rojstvo in razvoj >>
Pierre Goursat >>
Rojstvo Skupnosti >>
Paray-le-Monial in Emanuel >>
Razvoj >>
V Sloveniji >>
Biti član Skupnosti Emanuel >>
Statuti >>

| Skupen klic >>
Skupnost krščenih >>
Adoracija, sočutje in evangelizacija >>
Življenje v Skupnosti >>
Pari in družine >>
Duhovniki in bogoslovci >>
Samski >>
Posvečeno življenje >>

| Misijonska Skupnost >>
Misijoni in oznanjevanje >>
Mednarodni kongres za novo evangelizacijo >>
Ljubezen in Resnica >>

| V katoliški Cerkvi >>
Nove skupnosti v Cerkvi >>
V škofijah >>

Pierre Goursat

Janez Pavel II. 5. oktobra 1986 (v kapeli prikazovanj samostana vizantintk v Paray-le-Monialu) Pierru Goursatu: “Hvala, ker ste ustanovili Emanuel.”

Po svojem umiku v ozadje (septembra 1985) se je Pierre še naprej udeleževal srečanj v Paray-le-Monialu - malce v adoraciji, malce s humorjem.

Fotografije so iz knjige
"Ogenj in upanje".

Nismo ga videli v prvih vrstah. Pa vendar je bil pomembna duhovna osebnost našega časa.

PIERRE GOURSAT: PONIŽNI USTANOVITELJ

Parižan, spreobrnjenec, evangelizator
Rojen je bil 15. avgusta 1914 v Parizu, kjer je ostal vse življenje.
Spreobrnjenje je doživel v starosti 19 let, medtem ko se je v gorskem kraju Plateau d'Assy zdravil zaradi tuberkuloze. Nekega dne se je nenadoma zavedel, da ne misli več na svojega dve leti mlajšega brata, ki je umrl nenadne smrti, ko mu je bilo 10 let. Zdelo se mu je, da mu brat govori: »Ne misliš več name, ker imaš trdo srce, ošaben si.« Pierre je pokleknil ob bolniški postelji in v tistem trenutku srečal Kristusa. Srečanje je bilo tako močno, da je dalo njegovemu življenju popolnoma novo luč. Prekinil je s prejšnjim prefinjenim in estetskim gledanjem na življenje, ki je bilo povezano z njegovim umetniškim značajem. Odločil se je, da bo poglabljal svojo vero, molil in evangeliziral.

Častilec – laik
Med vojno se je srečal s kardinalom Suhardom, pariškim nadškofom. Postala sta si blizu. Kardinal Suhard je bil eden prvih, ki se je zavedel razkristjanjenja v Franciji in potrebe po ponovni evangelizaciji te dežele. Pierra je potrdil v njegovi poklicanosti laika: ostane naj v svetu, v svetu časti Jezusa v evharistiji in evangelizira.

Dejaven v svetu kulture
V tistem času je evangeliziral predvsem s pomočjo knjig, revij in s sodelovanjem v Društvu katoliških izobražencev. Kasneje se je usmeril v kinematografijo, saj je spoznal, da je to pomembno področje. Postal je prijatelj in neredko tudi svetovalec različnih režiserjev. Deset let je opravljal službo tajnika Katoliškega urada za kinematografijo. A je pogosto je oboleval za tuberkulozo in zgodilo se je, da je vstal iz postelje samo zato, da se je udeležil teh srečanj.

Leta 1970 se je upokojil. Njegovo življenje je bilo preprosto. V goreči želji po oznanjanju Jezusa je izkoristil najrazličnejše priložnosti za to, da je okrog sebe združeval mlade in jih odpiral za božje upanje. Neko dekle se je spreobrnilo ob tem, ko ji je iz Svetega pisma prebral stavek, ki ga je Jezus izrekel Samarijanki: »Ko bi poznala božji dar …«

Ob neki drugi priložnosti je pisatelju Mauriceu Clavelu pomagal k spoznanju, da je kriza, ki jo je doživljal, pravzaprav njegovo iskanje Boga.

Drobna dejanja, ki jih je opravljal v skoraj popolni skritosti, so dobila ob srečanju s Prenovo v Duhu dobila popolnoma novo razsežnost. Izlitje Svetega Duha je vse obrnilo na glavo: sledila so številna spreobrnjenja, začela se je dogodivščina Skupnosti Emanuel.

Človek ponižnosti
Pierre je bil ponižen na radikalen in preprost način in zato je bil lahko odprt za najrazličnejše ljudi. To izvorno bogastvo različnosti Skupnost zaznamuje še danes.

Ker je bil ponižen, je bil lahko močno poslušen Svetemu Duhu. Njegova volja je bila popolnoma na razpolago Božji volji. Mnogokrat se je zgodilo, da je bil potem, ko je molil, pripravljen spremeniti svoje načrte. In če mu je v pogovoru kdo predlagal boljše zamisli, kot jih je imel sam, si jih Pierre ni obotavljal upoštevati.

Svoboden za ljubezen
Pierre je bil zelo izviren in zato tudi svoboden. Ni bil preveč omejen s strukturami. Kljub temu da je bil globoko tradicionalen, ni bil konzervativen. Treba je bilo graditi nov svet, treba je bilo iti naprej. Treba je bilo prenoviti Cerkev, ki jo je globoko ljubil. In prav zato ni pustil, da bi ga omejevale postranske in minljive zadeve.

Bil je tudi izredno vesel človek. Napolnjevalo ga je veselje nad Božjo navzočnostjo, nad Božjim delovanjem, nad življenjem z brati in sestrami. Marthe Robin je zato nekega dne dejala: »Molila bom za to, da bo Emanuel evangeliziral z veseljem«.

Bog, ki zaobjema vse
Vsaka skupnost, ne glede na to, kakšna je, vedno ohrani nekaj značilnosti svojega ustanovitelja. Pierre je bil zelo bogat kot osebnost in na tem mestu lahko navedemo samo nekatere njegove lastnosti.

Pierre se je v celoti daroval Bogu in soljudem, brez pridržkov. Ob vsem tem pa je ostal popolnoma človeški, ohranil je svoj originalni značaj, ki mu je povzročal marsikatero preglavico, ohranil je tudi svoj humor. A vendar se je postopoma in še prav posebej proti koncu svojega življenja predajal vedno bolj. Bog, ki se mu je daroval, je Bog, ki je blizu, je Bog ljubezni.

Živel je iz imena skupnosti: Emanuel, Bog z nami. On je tisti, ki je oživil sporočilo ljubezni Jezusovega srca v Paray-le-Monialu, želel je, da ljudje slišijo Jezusa, ki jih kliče, naj postanejo njegovi prijatelji.

Pierre dejansko ni bil ravnodušen. Bil je neverjetno prisoten za vsakega. Spontano in sočutno je prisluhnil trpljenju, klicem in potrebam soljudi, v prvi vrsti pa bratov in sester iz Skupnosti. Pred Boga je polagal vse, kar mu je bilo zaupano. Adoracija in sočutje sta šla tako z roko v roki.

Pierre je bil napolnjen s sočutjem, še posebej do ljudi, ki ne poznajo Boga. Ni večje revščine kot je duhovna revščina. Zato je Pierre neprestano in z obilno mero poguma govoril o evangelizaciji, ne glede na to, s kom se je pogovarjal, tudi z najpreprostejšimi ljudmi. Po njegovem je bil smisel obstoja Emanuela samo v evangelizaciji. Bil je vizionar in hkrati neverjetno domiseln.

| Rojstvo Skupnosti >>